Zgodovina muzeja

Ustanovljeno je bilo muzejsko društvo. Člani so gradivo po vsebini organizirali v tehniško, narodnoosvobodilno, arhivsko-knjižnično in umetnostnozgodovinsko zbirko. Za muzejsko dejavnost so pridobili Pollakovo kajžo, kjer ima Tržiški muzej še danes svoje osrednje prostore, in Fužino Germovko.

Tržiški muzej je bil ustanovljen kot proračunska ustanova. Za upravnika je bil imenovan dr. Kozma Ahačič. Večina dejavnosti je potekala prek muzejskega društva.

Muzejsko društvo je gradivo javnosti predstavljalo na priložnostnih razstavah, po letu 1960 pa so s postopno prenovo Pollakove kajže uredili prve stalne razstave.

Muzej je zbiral gradivo, ga razstavljal in se povezoval z lokalnim turističnim društvom, s katerim so njegovi sodelavci v poznejših letih razvili več turističnih prireditev. V muzeju sta bila sprva zaposlena dva uslužbenca – upravitelj Jože Rakovec in Minka Brejc, ki je skrbela za zbiranje in inventarizacijo gradiva.

Tržiški muzej je bil leta 1969 pripojen Delavski univerzi Tržič. Zaposlili so prvo kustosinjo, zgodovinarko Nado Bizjak. Postavitev stalne usnjarske zbirke in zbirke novejše zgodovine sta bili njeno temeljno delo. Ko je muzej leta 1966 uspel pridobiti in pozneje prenoviti Kurnikovo hišo, ji je vdihnila še etnološko vsebino. 

Leta 1969 je Krajevna skupnost Tržič zgradila Paviljon NOB. V zgornjih razstavnih prostorih je muzej prirejal občasne razstave domačih in gostujočih umetnikov, ki jih je dopolnjevala živahna koncertna in založniška dejavnost.

Tržiške kulturne in izobraževalne ustanove (ljudska univerza, ki ji je bil že prej pripojen muzej, in knjižnica) so se združile v Zavod za kulturo in izobraževanje Tržič. Poleg rednega muzejskega dela se je v muzeju razmahnilo zlasti pedagoško delo in publicistična dejavnost.

Zavod za kulturo in izobraževanje se je razdružil v tri samostojne javne zavode, med njimi je bil Tržiški muzej. Poleg Pollakove kajže, Kurnikove hiše in Fužine Germovke mu je Občina Tržič v letu 2002 dala v upravljanje Partizansko tehniko Kokrškega odreda.

Tržiški muzej je bil vpisal v razvid muzejev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo. Sčasoma je v upravljanje dobil Galerijo Atrij Občine Tržič, kjer so poleg Tržiškega muzeja občasne razstave postavljali umetniki, zbiralci in drugi ljubitelji. Razstave so v njej potekale do konca leta 2024.

Tržiški muzej je bil vpisan v razvid pooblaščenih muzejev za opravljanje državne javne službe muzejev, s čimer je prestopil prag delovanja na lokalni ravni in dobil nacionalno veljavo.

V pritličju Pollakove kajže je Tržiški muzej odprl vrata stalne razstave Slovenskega smučarskega muzeja. Začele so se temeljite prenove vseh stalnih razstav, ki predstavljajo bogastva tržiških obrti in industrije.

Občina Tržič je postala lastnica spominskega prostora Koncentracijskega taborišča Ljubelj in ga leta 2014 predala v upravljanje Tržiškemu muzeju.

Leta 2014 je bila v Pollakovi kajži odprta razstava Tržiški šuštarji, ki predstavlja čevljarsko dediščino, leto za tem Usnje vseh barv, ki predstavlja usnjarsko tradicijo, leta 2017 Klobčič in nit, stari modni hit, ki govori o tržiški tekstilni obrti in industriji. Leta 2019 je bila v Kurnikovi hiši odprta stalna kolarska razstava Kolo se vrti, ko prevaža tovor in ljudi.

Muzej je v teh letih za stalne razstave prejel dve Valvasorjevi nagradi (leta 2017 in 2020), nominiran je bil za Živa Award (2018) in za nagrado European Museum of the Year Award (2020).

Na Ljubelju je bila odprta nova stalna razstava Koncentracijsko taborišče Ljubelj/Mauthausen 1943–1945, ki predstavlja zgodovino taborišča, življenje taboriščnikov in vrednote, pomembne za sedanjost in prihodnost.

V sušilnem ostrešju Pollakove kajže, ki velja za enega od izjemnih arhitekturnih mojstrovin, je bil odprt ogledni depo z več kot 5.000 predmeti.

V Fužini Germovka je bila po desetletjih prizadevanj odprta prva stalna razstava o tržiškem kovaštvu z naslovom Kovano v Paradižu.