Zlikano blago so dali na mizo z mehko podlago. Nanj so z modelom, ki je imel vzorec, nanesli rezervo – lepljivo snov, ki so jo imeli v posebni mizici. Izdelovali so jo iz gumi arabike, kaolina in drugih snovi – receptura še danes ostaja skrivnost modrotiskarskih mojstrov.
Z modelom, ki je imel v vseh štirih vogalih posebne žebljičke, da pri nanašanju na blago ni prihajalo do napak, so potiskali cel kos blaga – kjer so nanesli rezervo, je po barvanju ostalo blago belo.
Predvidoma s škripcem so blago iz spodnjega nadstropja, kjer so nanašali rezervo, prenesli v sušilno ostrešje. Namestili so ga na late, ki so bile v več nivojih, da je prosto padalo in se sušilo od štiri do šest tednov.
Blago z dobro posušeno rezervo so pritrdili na poseben kovinski obroč. Med posameznimi sloji blaga je moralo biti dovolj prostora, da se ni sprijelo. Zato so blago dobro napeli. Obroč so pritrdili na škripec in ga potopili v hladno indigo kopel.
Indigo kopel so imeli v betonskih kadeh, globokih štiri metre. Kocke indiga, ki so ga dobivali iz Indije in od drugod, so zmleli v prah in ga zmešali z gašenim apnom, vodo in železovim vitrolom. Barva je bila uporabna tudi dvajset let, sestavine so v kad le dodajali. Na dnu se je nabirala usedlina (apnenec), in ko je bilo po kakih petnajstih do dvajsetih letih te preveč, so kad morali izprazniti.
Ko so blago pomočili v indigo kopel, so počakali deset minut, da se je barva prijela. Mehurčke, ki so ob tem nastali na površini, so odstranili s posebno greblo. Potem so blago dvignili. Postopek so ponovili šest do enajstkrat – odvisno, kako temno barvo so želeli.
Ko so blago prvič dvignili iz kopeli, je dobilo zeleno barvo, z oksidacijo na zraku je po nekaj minutah postalo modro.
Pobarvano blago so namočili v blagi kislinski raztopini, ki so jo primerno ogreli. Z mencanjem in pranjem so z blaga odstranili rezervo. Rezerva ni dopustila, da bi se blago v celoti obarvalo – tako je blago dobilo dve barvi.
Blago so dodatno izpirali v hladni vodi – predvidoma na rakah –, da so odstranili kislino, ki je bila v prejšnji kopeli, in dokončno izprali barvo.
Potiskano blago so sušili na latah v sušilnem ostrešju ali na prostem.
Blago so zlikali. Če so želeli, da je dobilo lep sijaj, so ga gladili in stiskali z môngo – veliko pripravo, ki je imela do deset metrov dolg zaboj, obtežen z do deset tonami kamenja. Pod zabojem so bili valji, na katere so navili blago. Zaboj so prek vzvodov premikali levo in desno – tako se je blago, ki je bilo na valju, stisnilo in zgladilo.
Če so mongali barvano laneno blago, so s tem apretiranjem dobili glajeno platno, ki je bilo izjemno cenjeno, saj je dobilo podoben lesk, kot ga ima prava svila.
OSTANITE Z NAMI
Bodite prvi, ki boste izvedeli več o dogodkih v Tržiškem muzeju.
