Meni Strani
Meni Kategorij

Koncentracijsko taborišče Ljubelj jug, podružnica Mauthausna

Spominski park in spominska soba

Spomenik državnega pomena, taborišče Ljubelj, je prostrano območje z ostanki temeljev taboriščnih objektov: barak, kopalnic, pesjaka, ambulante, kuhinje, označenih s pojasnjevalnimi tablami. Na mestih, kjer so stali stražni stolpi, so zasajeni macesni, na mestu nekdanje taboriščne ograje pa smrekova drevesa. V kleti nekdanje kuhinje je z leti nastal spominski prostor, posvečen vsem žrtvam koncentracijskih taborišč.

Na drugi strani ceste so v spominski sobi taborišča Ljubelj razstavljeni predmeti iz taborišča, obleka, obutev, orodje, dokumentacija, povezana s taboriščem. Žrtvam, ki so bile usmrčene na Ljubelju, je na razstavi posvečeno posebno mesto. Razstava predstavlja nacistični sistem koncentracijskih taborišč in dokumentacijo, povezano z delovanjem taborišča.

Oris zgodovine taborišča

Zgodovina taborišča Ljubelj

Koncentracijsko taborišče Ljubelj jug je pričelo delovati 3. junija leta 1943, osvobojeno pa je bilo 7. maja 1945. Nacistična Nemčija ga je postavila za izgradnjo predora pod prelazom Ljubelj, da bi si omogočila boljšo prometno povezavo na strateški cesti proti Jadranu. V času obstoja taborišča so vanj privedli iz centralnega taborišča Mauthausen okrog 1800 zapornikov različnih narodnosti, med njimi Jude, največ, več kot polovico internirancev je bilo Francozov, zatem Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, Čehov, Slovakov, Špancev, Italijanov, Grkov, Belgijcev in drugih.

Interniranci so bili v taborišču podvrženi terorju esesovcev in kapojev, suženjskemu delu v najtežjih delovnih pogojih, podhranjenosti, odtegovanju zdravniške oskrbe. Predor, dolg 1542 m, so izkopali v 8 mesecih. Bolne, onemogle ali kaznovane delavce so s transporti vrnili v Mauthausen, kjer so jih večinoma usmrtili. 40 zapornikov je umrlo v samem taborišču Ljubelj, upepelili so jih v primitivnem krematoriju.

Ob koncentracijskem taborišču je stalo tudi taborišče za civilne delavce, ki so bili predvsem domačini iz Tržiča in Podljubelja, na Ljubelj pa so bili napoteni tudi delavci iz drugih gorenjskih krajev. Na Ljubelju jih je bilo v času gradnje predora v taborišču okrog 600.

Nazaj na Stalne razstave

Pin It on Pinterest