Meni Strani
Meni Kategorij

Mednarodni simpozij: Politika memorije in pozabe, načini izročila in interpretacije

ob 70-letnici osvoboditve koncentracijskega Taborišča Ljubelj, podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen

 
Uvod
 
Zadnjih 70 let se je v Evropi za interpretacijo 2. svetovne vojne uporabljalo veliko različnih pristopov, ki so bili zlasti odvisni od (medvojne) vloge posamične države in njenih poskusov, da bi zagotovila svoje politične in psihološke potrebe. Vsakokratna interpretacija je bila tesno povezana z demokratizacijo (posamične družbe) in z odnosi s sosednjimi državami, tako je postala politika memorije izredno pomemben družbeno-zgodovinski in kulturni dejavnik. Vsaki oblasti in ideologiji je imanentno, da vsiljujeta svoje selektivno mnenje in svoj lastni družbeni diskurz o izbranih preteklih dogodkih (historičnih procesih), da bi ustvarili monoliten (enovit) pogled na preteklost. Molk, sprenevedanje, nevednost, pozaba, nezadostnost, pomanjkanje sledi ali znakov so s svojim kodificiranim jezikom najpomembnejši elementi že omenjene politike spominjanja in pozabe. Sporno prikazovanje preteklosti je lahko zelo raznoliko in tudi izraženo na različne načine, vendar je prav vsako v odnosu do oblasti institucionalna politika spominjanja in pozabe. Na to pa zlasti družbe, ki so zgodovinsko zaznamovane z miselno in kulturno homogenizacijo, namenoma rade pozabljajo.

Simpozij bo izpostavil najpomembnejše teme, ki se nanašajo na odnos do koncentracijskih taborišč in nacistične politike v »koncentracijskem univerzumu« (l’universe concetrationnaire, Rousset). Spraševal se bo, kako posamezni diskurzi in prikazovanja oblikujejo preteklost, kako jo ustvarjajo, poustvarjajo in izzivajo. Simpozij se bo poglobil v različne prikaze koncentracijskih taborišč, v razlike med pojmoma memorija in zgodovina, razpravljal pa bo tudi o vlogi, ki jo ima kolektivni spomin pri oblikovanju in podajanju namena, vrednot in identitet.
Načini, na katere javno predstavljamo dejstva, pričevanja, kraje in podobe, so naslednje bistveno vprašanje, ki ga želi simpozij osvetliti. »Izobraževati pomeni ustvarjati prostor za druge«, je zapisal Jean- Francois Forges, »vse je v sprejemanju, da ta svet ni načrtovan ali programiran. V naši moči je, da ustvarimo svet, ki ga ni moč zapovedati v naprej. Izobraževanje je nasprotje totalitarnosti.« V prispevkih se bomo ukvarjali z odnosom med preteklostjo in sedanjostjo ter s praksami izobraževanja, ki se tičejo nacističnih koncentracijskih taborišč znotraj okvirja razmerij moči.
 
Koncentracijsko taborišče Ljubelj
 
Arbeitslager Ljubelj (Loibl oz. Loibl-Pass; vključeval je dve taborišči: enaga na severni strani in drugega na južni strani »predora«) ima le malo prostora v povojni historiografiji in v mednarodnih strokovnih debatah, čeprav so bila objavljena nekatera pričevanja (knjige, ki so jih napisali Janko Tišler, Mauthausen na Ljubelju, in André Lacaze, Tunel, Gaston G. Charlet, Karawanken, Kaznilnica v snegu, Louis Balsan, Le ver luisant idr.), dokumenti (Jean- Rene Chauvin – CHS) in prispevki.
Taborišče Ljubelj je delovalo od junija 1943 do maja 1945, večino časa pa ga je vodil SS komandant Winkler. Poleg koncentracijskega taborišča je bilo tudi delovno taborišče, kjer so civilni delavci živeli in delali v nekoliko boljših pogojih. V tem času je bilo taborišču interniranih približno 1800 ljudi, ki so bili po večini politični nasprotniki nacističnega režima (pretežno komunisti in social-demokrati) in pripadniki, za nemško mentalno polje, izključenih ali rasno »inferiornih« skupin (homoseksualci, Romi, Slovani idr.) različnih narodnosti. Judje, glavna tarča nacistov, so bili na Ljubelju predvsem prehodna skupina, občasno posamezniki, ki pa so jih zatem poslali v druga smrtonosna taborišča in niso bili prisotni v velikem številu (manj kot 30). Največja narodnostna skupina so bili Francozi (več kot 50%), tem so sledili Poljaki, Rusi, Jugoslovani (med njimi mnogo Slovencev), Nemci in Avstrijci, Italijani, Čehi, Norvežani in drugi. Nacisti so jih izkoriščali kot suženjsko
 
Častna gosta:

  • Prof. Jean – François Forges, profesor zgodovine, Lyon, Francija
  • Prof. Peter Gstettner, Mauthausen Komitee, Klagenfurt/Celovec

 
Govorci (po abecednem vrstnem redu):

  • Dr. Edith Blaschitz, Univerza Donava Krems
  • Prof. Jean-François Forges, profesor zgodovine, Lyon, Francija
  • MMag. Erich Herber, Univerza Donava Krems
  • Mag. Otto Hochreiter, Mestni muzej Gradec/Graz
  • Dr. Marija Jurič Pahor, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana
  • Prof. Dr. Peter Gstettner, Celovec/Klagenfurt
  • Mag. Monika Kokalj Kočevar, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana
  • Dr. Taja Kramberger, Pariz, Koper/Capodistria, samostojna raziskovalka
  • Mag. Dr. Gerti Malle, Podružnica taborišča Mauthausen: Ljubelj-Sever, vodnica Celovec/Klagenfurt
  • Frédérique Neau-Dufour, Evropski center za deportirane odproniške borce, Spominski park nekdanjega taborišča Natzweiler-Struthof, direktorica
  • Christian Tessier, svobodni raziskovalec, Francija
  • Mag. Tadeja Tominšek Čehulić, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
  • DDr. Verena Vidrih Perko, Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino, direktorica, Ljubljana

Kraj simpozija:
Tržiški muzej, Muzejska 11, 4290 Tržič

Datum simpozija:
11. – 12. junij 2015

Jezik:
slovenski, angleški

Organizatorji simpozija:
Tržiški muzej
Inštitut Kultur Agenda, Celovec/ Klagenfurt
 
Podporniki simpozija:
Ministrstvo RS za kulturo
Občina Tržič, mag. Borut Sajovic, župan
Francoski inštitut v Sloveniji

Pin It on Pinterest